Omemba: Tatjana Plevnik

»Čeprav je prijateljicam govorila, da so ljudje, ki za nekom predolgo žalujejo, dolgočasni, si ni mogla pomagati: vsako noč je sanjala pokojnega moža, dokler se ni sama sebi uprla.«

»ali je za postarano vdovo v bombažni srajčki spodobno, da si v spanju mrmra erotične zgodbe. Zagotovo ne. Toda nič ne more, če ji še kaplja z jezika.«

»Ko doživimo izgubo, nas žalost vodi na različne načine. Ne moremo nadzorovati načina, kako se žalost naseli v telesu. Moja žalost v temi tava po tvoji sobi in poskuša ugotoviti, kje si. Ni načina, da bi pisala o trenutkih, ki se jih nočem spominjati.«

»Zdaj je še vse v redu s tvojim spominom, zato si težko predstavljaš, kako bo, ko enkrat ne bo vse v redu.«

»Vdove so pogosto stereotipizirane kot večno žalujoče, definirane zgolj s svojo izgubo in žalovanjem, ne pa kot celovite in enkratne posameznice.«

»Čeprav je prijateljicam govorila, da so ljudje, ki za nekom predolgo žalujejo, dolgočasni, si ni mogla pomagati: vsako noč je sanjala pokojnega moža, dokler se ni sama sebi uprla.«

»ali je za postarano vdovo v bombažni srajčki spodobno, da si v spanju mrmra erotične zgodbe. Zagotovo ne. Toda nič ne more, če ji še kaplja z jezika.«

»Ko doživimo izgubo, nas žalost vodi na različne načine. Ne moremo nadzorovati načina, kako se žalost naseli v telesu. Moja žalost v temi tava po tvoji sobi in poskuša ugotoviti, kje si. Ni načina, da bi pisala o trenutkih, ki se jih nočem spominjati.«

»Zdaj je še vse v redu s tvojim spominom, zato si težko predstavljaš, kako bo, ko enkrat ne bo vse v redu.«

»Vdove so pogosto stereotipizirane kot večno žalujoče, definirane zgolj s svojo izgubo in žalovanjem, ne pa kot celovite in enkratne posameznice.«

»Kaj mi pa bo zatemnitev? Saj vendar ni vojna.«

»Ustvaril sem nekaj lepega / nekaj svojega / v to moje te zdaj spuščam / prosim vstopaj počasi / prosim poskušaj razumeti …«

»Rekel je, da me ljubi, da želi biti z mano. / Velike besede, ni še čas zanje. Počakaj malo.«

»Izgubil sem vsako veselje še nadalje zapisovati dogodke iz svojega ubogega življenja. Mar naj kar naprej zapisujem same žalostne stvari? Veselja pa zame tako in tako ni več. Ostale so mi samo še miši.«

»Nekateri pravijo, da je vsak prevajalec na neki način nerealiziran ali nezadoščen pisatelj.«

»Pri skoraj tisoč kratkih zgodbah je težko govoriti o skupnih značilnostih, pa vendar so po količini izstopale osebne zgodbe.«

»Avtorjevi subtilni namigi občasno celo nakažejo odgovore na vprašanja, ki se nam morajo porajati ob branju ali poslušanju zgodbe in se razrešijo v sklepu.«

»Pri skoraj tisoč kratkih zgodbah je težko govoriti o skupnih značilnostih, pa vendar so po količini izstopale osebne zgodbe, predelave zagatnih usod, na primer težkega otroštva, pa predelave odnosov, razrešenih ali nerazrešenih spominov ipd.«

»Suveren pripovedovalski glas prefinjeno slika posamezne značaje, spremlja dinamiko odnosov med njimi ter spretno stopnjuje opazovalčevo pozornost.«

»Branje v bistvu ni nič drugega kot vaba za pisanje, ki se sproži takoj, ko odložite knjigo. Jaz bi tole napisala čisto drugače, si rečete.«

»Naloga vsake piske, vsaj v teoriji, da se na neki način poveže s svojim bralcem, kar je precej težko, saj mora zlepiti skupaj tri predstavne izraze: svojega avtorskega, literarne osebe in tistega idealnega, ki ga zapoveduje literatura.«

»Posrečena prispodoba sveta, v katerem smo živeli in še vedno prebivamo.«

»Pisanje predstavlja globoko osebni in zelo intimni premislek o temi, ki je med vsemi pogoji človeškega bivanja najbolj univerzalna.«

»To pa je za družbo pogubno.«